Otroci imajo prirojene sposobnosti za učenje materinega in tujih jezikov. Ko so še majhni, imajo veliko časa in so pripravljeni sprejeti učenje v tujih jezikih. Učenje v teh letih je zabavno, ker poteka v obliki igre in izvajanja različnih aktivnosti. Kakor v slovenščini, otroci tudi pri drugih jezikih najprej poslušajo tuje besede, nato jih spregovorijo in šele čez nekaj časa začno tvoriti stavke. Majhni otroci se ne ukvarjajo s slovnico, pač pa uporabijo izraze, ki jih slišijo. Nekatere besede in stavke pozabijo, druge si zapomnijo.

Če jih pravilno usmerjamo, niso prav nič v zadregi, ko se učijo tujih jezikov. Starši otrokom pomagajo pri učenju angleščine, če:

• jim ne govorijo, da je angleščina težka,
• jih ne silijo, da bi razumeli slovnico,
• jih pri učenju tujega jezika zapletejo v zanimivo igro,
• razumejo, da otroci na začetku učenja samo poslušajo, nato spregovorijo in šele kasneje berejo in pišejo (in zato otrok ne silijo, da sodelujejo v razgovoru ali ponavljajo besede),
• so potrpežljivi in se zavedajo, da otrok sprva ne razume vsega, kar sliši, pač pa le nekaj besed, ki jih kmalu povežejo z dogajanjem in naredijo približen zaključek o pomenu,
• razumejo, da otroke nekoliko moti, ker ne morejo hitro izraziti misli v tujem jeziku,
• jim ne popravljajo napak (otroci bodo tako kot pri slovenščini kmalu sami prepoznali napako in jo bodo popravili),
• se zavedajo, da obstajajo pri učenju razlike med spoloma in ne primerjajo dečkov z deklicami.